Vili Kovačič ni bogataš, priznani intelektualec, manager ali vplivna oseba. Je zgolj upokojenec, ki živi od slovenske penzije - in bi lahko preprosto »užival svoj mir«. Cerarjeva vlada, podjetja in lobisti, vpleteni v projekt drugega tira si verjetno prekleto močno želijo, da bi se to tudi dogajalo. Vili Kovačič tudi ni spreten govornik – njegov nastop v referendumski kampanji je bil neroden, celo tako neroden, da je marsikateri volivec zaradi tega raje glasoval za »uglajene gospode« iz vladne strani. Vili Kovačič niti ni posebno karizmatična oseba, ni rojeni voditelj, za katerim bi se gnetle množice in ga oboževale. Javna podoba Vilija Kovačiča je bila nekako taka: »posebnež«, ki se bori z mlini na veter. »Zdrahar«, ki poskuša zmotiti ustaljeno stanje. Za marsikoga tragikomična osebnost, ki je ni mogoče jemati resno.

Vili Kovačič ni niti mlad – kot Sebastjan Kurz, niti lep – kot Borut Pahor, niti zabaven – kot Marjan Šarec – pa vendar mu je uspelo nekaj, kar ni še nikomur v tej državi. Priča smo dogodku, ko posameznik, mali človek, »trmast Slovenec« - tako rekoč iz nič, brez prave podpore s strani katerekoli uveljavljene stranke drži v šahu celotno slovensko vlado, njeno lobistično in propagandno kolesje – ter milijardne posle, ki so bili že dogovorjeni.

Po tem, ko je postalo jasno, da je vlada že samo maketo preplačala z vrtoglavimi 100 000 EUR-i in kot, da ni stvar dovolj absurdna, so se na RTV-ju o tem razpisali kot o napaki v Excelu??! – je čedalje bolj očitno, da propagandni stroj ne zdrži več. Ljudem se naposled le odpirajo oči, in spoznavajo, da je imel Vili prav. Sprašujejo se, če si je vlada že za »aperitivček« privoščila sto tisočaka, koliko bo torej stala celotna pojedina?

Vrhovno sodišče je sledilo oceni ustavnega sodišča, da sta zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter del zakona o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo. S tem je ugodilo Vilijevi pritožbi – ko je trdil, da je bila njegova iniciativa v referendumski kampanji v odkrito zapostavljenem položaju. Vlada je namreč za nedopustno referendumsko kampanjo porabila kar 97 000 EUR davkoplačevalskega denarja – pri tem pa je izpostavljala zgolj pozitivne vidike njenega projekta. Vrhovno sodišče je potrdilo tudi, da trditve nasprotnikov uveljavitve zakona v referendumski kampanji niso bile predstavljene enakopravno kot trditve podpornikov. Po vsej verjetnosti se bo torej referendum vršil še enkrat, ker se bodo letos izvajale parlamentarne volitve pa ni nikakršnih ovir, da se referendum ne bi vršil hkrati z njimi – in bi se s tem izognili nepotrebnim stroškom. Projekt drugi tir v nekajkrat preplačani in koruptivni obliki je očitno spet zaustavljen.

Vili Kovačič je fenomen, vzor, ki bi ga morali posnemati. Je mali človek, tako rekoč »nemočen« posameznik – ki pa ne pusti, da bi ga sistem pregazil, temveč vztraja. Žrtvoval je svoj čas in denar, svoj ugled in svoj mir, da ne govorim o zdravju in živcih, ki mu jih je postopek požrl. Pri tem pa nič od tega ni šlo v njegovo osebno korist.

To počne zato, ker verjame, da bo s tem zavaroval naše denarnice – denarnice svojih sonarodnjakov. In po tem, kar vlada počne je vedno bolj očitno, da je njegova skrb upravičena. Če bi vsak izmed nas žrtvoval le košček tega, kar je žrtvoval Vili Kovačič – ne bi bili več mali ljudje – ampak bi postali množica, dvignili bi se iz cone udobja in enkrat končno končali krajo in uničevanje slovenskega naroda.
 

M.N.